Jelenkor Alapítvány
(Jelenkor publisher)
Name of the organization in English: Jelenkor Foundation
Address: 7621 Pécs, Széchenyi tér 7-8., Hungary
Statutory representative: Zoltán Ágoston
Phone: 0036-72-215-305, 0036-72-510-752
Fax: 0036-72-310-673
E-mail: jelenkor@t-online.hu
Website: www.jelenkor.net

Responsible editor: Zoltán Ágoston

Podpora / Support

List of signers of the opened letter addressed to Hungarian media and politicians:

Review Apokalipsa from Ljubljana, Slovenia
1/ Primož Repar, editor in chief, writer, coordinator of the Review within Review project;
2/ Stanislava Repar, editor, writer and literary scientist, coordinator of the Review within Review project;

Review Quorum from Zagreb, Croatia:
3/ Miroslav Mićanović, editor-in-chief and writer;

Review Tema from Zagreb, Croatia:
4/ Branko Čegec, editor-in-chief and writer;

Review Ars from Cetinje, Montenegro:
5/ Mladen Lompar, editor-in-chief and writer;

Review Literatur and Kritik from Salzburg, Austria:
6/ Ludwig Hartinger, editor-in-chief and writer;

Webzine Blesok from Skopje, Macedonia:
7/ Igor Isakovski, editor-in-chief and writer;

Review Protimluv from Ostrava, Czech Republic:
8/ Jiří Macháček, editor-in-chief and musician;

Review Tekstualia from Warsaw, Poland:
9/ Żaneta Nalewajk, editor-in-chief and literary scientist;

the partners in the project Review within Review.

Next signers, representatives of other reviews and publishing houses, writers, intellectuals and artists (participants of the festival Review within Review 2011):

10/ Jure Novak, writer and theatre artist (SLO)
11/ Namita Subiotto, translator (SLO)
12/ Janko Rožič, architect and cultural manager (SLO)
13/ Matej Srebotnjak, film-maker: technician (SLO)
14/ Brane Cerar, film-maker: camera (SLO)
15/ Nadja Leban, film director and producer (SLO)
16/ Zuvdija Hodžić, writer (MNE)
17/ Alenka Hodžić, PhD. student (MNE)
18/ Maja Novak, writer (SLO)
19/ Koloman Kertész Bagala, publisher (SK)
20/ Edward Kasperski, literary scientist (PL)
21/ Aleksander Peršolja, publisher and writer (SLO)
22/ Edin Saračevič, writer (SLO)
23/ David Cobb, publisher and writer (GB)
24/ Petr Hruška, writer and literary scientist (CZ)
25/ Aleš Šteger, writer and publisher (SLO)
26/ Lucia Stupica, writer (SLO)
27/ Vesna Paradiž, student and photographer (SLO)
28/ Aleš Košuta, translator (SLO)
29/ Zoran Triglav, translator and journalist (SLO)
30/ Ervin Pandžič, entrepreneur in tourism (SLO)
31/ Tamara Čopič, entrepreneur in tourism (SLO)
32/ Tomáš Žižka, artist, scientist: multimedia (CZ/SK)
33/ Ágnes Kutas, musician (CZ/HU)
34/ Jan Holeček, musician (CZ)
35/ Martin Palúch, film critic and scientist (SK)
36/ Yvetta Ellerová, musician (CZ)
37/ Martina Šuperger, student and translator (SLO)
38/ Arijana Brecelj, cultural manager (SLO)
39/ Marián Milčák, writer and literary scientist (SK)

open letter has been sent to:
1/ Hungarian News Agency, 2/ Self-Government of Baranya County, and 3/ Major´s Office of the City Pécs. 

Dogodki / Events

© KUD Apokalipsa, Ljubljana
»KAKO PREŽIVETI IN OHRANITI DOSTOJANSTVO ZALOŽNIKOV?«

Omizje z zgoraj navedenim naslovom se je odvijalo v okviru 8. mednarodnega festivala Revija  v reviji letos poleti (2011) v Škocjanu, udeležili pa so se ga založniki iz partnerskih držav v projektu, tako revijalni kot tudi knjižni, čeprav so udeleženci v glavnem, ne pa tudi izključno, razpravljali o pogojih izhajanja literarnih in humanističnih revij. JAK je na omizju zastopala ga. Vlasta Vičič, omizje je vodila pesnica Barbara Korun, za uvodno besedo je poskrbela Stanislava Repar, ki je povezana z revijama Apokalipsa, ta je nosilec mednarodnega projekta, in Romboid iz Slovaške, pri katerem je uredniško sodelovala v letih 1997–2010. Stanislava Repar je tudi ena od dveh ustanoviteljev in koordinatorjev projekta Revija v reviji – skupaj s Primožem Reparjem.

Barbara Korun: V okviru tega omizja bo nastopilo več najavljenih govornikov in morda je najbolje, da najprej slišimo njihove zgodbe, nato pa bomo odprli debato o možnih rešitvah oziroma vzajemni podpori pri tem, kar delamo. Prosim Stanko za njeno uvodno besedo.

Stanislava Repar: Namen tega omizja ni ne veliko »jokanje in stokanje« ne samopromocija, temveč stvarni premislek stanja, v katerem se je založništvo – še posebej revijalno – znašlo, recimo, po letu 2000, predvsem v bivših tranzicijskih državah, čeprav tudi vsepovsod naokrog ni nič drugače. V mislih imam revije, ki (poleg drugega) odsevajo tudi stanje v družbi, v tem smislu so tudi javnomnenjskega značaja, seveda, ob ohranjanju intelektualnega in vrednostnega naboja, kulturne kontinuitete in literarne/umetniške ter miselne kakovosti; torej „naše“ revije ter njim podobna vrsta publikacij. Dovolj dolgo smo že povezani in dovolj dolgo opazujemo založniško sceno, da bi lahko izrekli nekaj načelnih ugotovitev ali sodb, tudi na račun kulturnih politik in državnih financ na danem področju. Za osnovno podlago pa bi lahko vzeli oz. med pogovorom upoštevali zgodbo vseh nas ali vsakega izmed nas, pravzaprav nekakšen »formalni« življenjepis vsake revije, katere predstavniki se udeležujejo te okrogle mize. Upoštevati velja tudi revije, ki jih ni več v našem projektu, in tiste, ki delujejo  zunaj naše pobude, a jih vsi dobro poznamo in cenimo.
Izbira teme in posledično naslov tega omizja odsevata dve osnovni stvari. Prvič, pretresljivo zgodbo naše partnerske revije Jelenkor iz Pécsa, o kateri bo zagotovo spregovoril njen glavni urednik Zoltán Ágoston. Zaenkrat naj v zvezi z njo omenim samo to, da je, načeloma, razlika med dokaj optimalnim delovanjem katerekoli revije v ustreznih delovnih in finančnih pogojih ter med absolutno nezadostnim pokrivanjem njenih osnovnih potreb precej manjša, se pravi, da je delovanje/obstajanje revij ranljivejše, oz. da jih je mogoče od zunaj veliko hitreje pohoditi, skrčiti njihovo delovanje in nazadnje izbrisati, kot bi se komurkoli sanjalo.
A vendarle, če pogledamo širše, in tudi globlje v preteklost, potem Jelenkor ni edina revija, ki je bila deležna tovrstne trde, prav surove izkušnje. Lahko bi omenili tudi Quorum iz Zagreba, ki je pred nekaj leti dobesedno vstal od mrtvih, Romboid iz Bratislave, ki ga je na začetku druge polovice 90. let skoraj dotolkla ekonomska cenzura takratnega političnega vodstva v državi, Studium iz Katovic, s katerim se je poslovila cela takratna – in to zelo sposobna – mlada uredniška ekipa, ker se ni strinjala s poseganjem v programsko zasnovo ter vsebino revije s strani založnika, ki je, seveda, razpolagal tudi z denarjem, itn. To pa ni vse. Vemo, da so se mnogim od nas skrčila absolutna sredstva (izgovor je: kriza-kriza-kriza!), in to celo navkljub temu, da je bil že prej čudež, da si preživel na precej komercialno usmerjenem medijskem trgu in zagotovil kvalitetno pripravo ter izhajanje same revije.
Druga plat iste medalje je, da so se marsikateri med nami, paradoksalno, da v samoobrambni drži, sprijaznili z dejstvom, da ustvarjajo revijo, ki je in tudi zmeraj bo umeščena na rob družbenega interesa. Da se z njo ukvarjajo  kot s svojim osebnim projektom ali  pa kot s projektom neke skupine, čeprav so plodovi tega prizadevanja nepogrešljivi za zdravje celotne skupnosti. Pravzaprav bi v zvezi s takšnimi »odločitvami« in »rešitvami« morala na tem mestu uporabiti oznake, kot so hrabrost, požrtvovalnost, vztrajnost, skromnost, spodbujanje in odgovornost do drugih … Vendar sev sodobnem družbenem horizontu prej kot te same od sebe ponujajo povsem drugačne oznake: donkihotskost, utopičnost, zgrešena pot do lastne sreče, odvečnost, celo samo-vsiljevanje in neumnost.
Govorim o (revijalni, založniški) alternativi, ki ni postala ne modna ne oblastniška, o gverili, ki ne uporablja drugačnega orožja kot le miselno, o margini, ki ni izgubila samozavesti in je v središču vrednostnih dogajanj in dognanj, lahko bi rekli: v dosegu smisla, ob nevzdržni drži, ki smo je mnogi prav krvavo deležni.
Vse te zgodbe je treba najprej izpričati in nato povzeti, ker po svoji naravi veliko bolj predstavljajo svarilo, hkrati pa so tudi veliko bolj družbeno pogojene in zgodovinsko sistemske, kot se najbrž (vsak posebej in vsak na svojem peskovniku) zavedamo. Poleg tega nam ob vsem delu in norem naporu skorajda zmanjkuje časa, da bi dvignili glavo in pogledali, kaj se dogaja pri sosedih, s tem pa znali bolje oceniti tudi svojo lastno eksistencialno stisko in birokratsko godljo, ki nas, drugega za drugim, požirata kot zajčke.  
S tem prehajam k drugemu, širšemu vprašanju, ki naj bi ga to omizje odprlo in, če bo želja, tudi pretehtalo in zabeležilo: revija kot fenomen, tu in zdaj, v kulturni, družbeni in zgodovinski perspektivi. Prepričana sem, da so vse naše težave tesno povezane z načinom delovanja sodobne kapitalistične družbe, družbe brez zadržkov, takšne, kot jo poznamo in živimo. V Škocjanu smo doslej že večkrat ugotovili in tudi izpričali, da je revija za literaturo, kulturo in humanistiko ključnega, celo življenjskega pomena za vsako zdravo družbo. Je forum za pogovor, generacijska ali družbena tribuna, stičišče glasov, laboratorij ustvarjalnih pristopov, preizkušnja miselnih konceptov in identitet, agora svobode, zagotovljena pravica do transparentnosti izraza, a tudi neizrekljivosti skrivnostnega … in še marsikaj. Je pot do vzajemnega spoznavanja in spoštovanja, ki izhaja iz kulturne kontinuitete ter tudi vodi vanjo.
Med kulturno kontinuiteto in naš obstoj, obstoj človekove vrste, morda celo življenja na tem planetu, lahko postavimo znak za istovetnost. Oblast, ki revije (živo miselnost in ustvarjalnost) pokopava, paralizira, ki se jih polašča kot svojih »ikon«, obenem pa jim ne dopusti dihati, neodvisno delovati, zoreti, svobodno risati zemljevide kulturnih pokrajin tega sveta – takšna oblast je predvsem ubijalska in sumljiva. Mehanizme, ki nas silijo v delovno suženjstvo zaradi lastnega prepričanja in vizije, ki nam ne dajejo ne družbenega statusa ne gotovosti, ki ustvarjalno in konceptualno delo kulturnih »delavcev na dnu oceanov« sprevračajo le še v menedžment produkcije in v spuščanje milnih mehurčkov v zrak, je treba razkrinkati in preoblikovati v prid človečnosti in človekovega dostojanstva.
Zaenkrat se zdi, da se nam ne piše najbolje, ogromno pa pomeni že to, da se medsebojno povezujemo, obveščamo, da nastopamo solidarno, da podpiramo ravnokar prizadete, politično in ekonomsko kaznovane, spregledane, prikrajšane in tiste, ki med nami ustvarjajo v najtežjih razmerah. Zato ne morem končati drugače kot z zahvalo nam vsem, da vztrajamo in – še kar naprej – obstajamo, čeprav na robu zmogljivosti.
Zadnje besede povzemajo tudi mojo osebno zgodbo: utrujena sem, ponosna – a tudi jezna. Naj zaključim z verzi, ki ničesar ne olajšajo niti ne razpletejo, kvečjemu še zapletejo in poglobijo srž problema. So pa to verzi pesnice in pisateljice, ki je, že pred nekaj desetletji, morala postati urednica in se je morala boriti za vstop v simbolno, za dostop do njega inpristop k njemu: enkrat mladih ustvarjalcev, drugič ustvarjalnih žensk, tretjič (danes), kot se zdi, vseh po vrsti (!).

– Vztrajam pri tem, da me angažira že
moja »zlato-ustna« pisava, njeni krvavi
pljunki, razsipni dež mrgolečih muh,
pomenov tega sveta, molk uvida, edina
transcendenca, ki mi je bila kdaj dana –­

Barbara Korun: Stanislavi Repar se zahvaljujem za povedano. Kot naslednji pa se nam bo predstavil Zoltán Ágoston, urednik madžarske revije Jelenkor, ki v zadnjem letu deluje v drastično spremenjenih razmerah. Zoltan, kaj se dogaja pri vaši reviji? Ali jo lahko na kratko predstavite in povzamete težave, ki vas trenutno pestijo?

Zoltán Ágoston: Jelenkor je literarni mesečnik z dokaj dolgo tradicijo, saj izhaja že več kot 50 let. Zasnovan je bil l. 1958, v zadnjih desetletjih pa je odigral vlogo morda celo najbolj pomembne revije za literaturo na Madžarskem. Veliko avtorjev, predvsem srednje generacije, je povedalo, da jim je ogromno pomenilo, ko se je na začetku vsakega meseca pojavila nova številka te revije. Da je šlo za normalno izbiro, pravo ponudbo v nekem nenormalnem času. Dejstvo oz. možnost, da v trafikah ali knjigarnah lahko ugledajo oranžno-rumeno naslovnico Jelenkorja, je zanje predstavljalo upanje, predvsem v družbeno zadušljivih razmerah v času komunizma. V reviji so objavljali najbolj priznani avtorji, ne le tisti, ki so bili poznani doma, temveč tudi tisti, ki so se uveljavili v tujini, na primer Péter Esterházy, Péter Nádas, pa mnogi drugi. Zanje je to bil njihov forum. Revija je bila od samega začetka deležna podpore s strani države, prav tako in redno tudi okrajnih oblasti in mestne samouprave. Razlog kriznega stanja, s katerim se pravkar soočamo, je ta, da prav teh dveh dotokov, ki sta nam pomagala sestaviti naš proračun, ni več, saj našega delovanja letos niso podprle ne okrajne oblasti, ne mestna samouprava. Kar pomeni – mesto Pécs.

Jiří Macháček: Ali ni bil lanskoletni projekt kulturne prestolnice Evrope v Pécsu povezan tudi z vašim delovanjem?  

Zoltán Ágoston: Ja, zelo trdo smo garali za ta projekt, in to ne le eno leto, prav tako smo pomagali tudi pri njegovi izvedbi. Mislim, da je prav zaradi tega celotna zadeva, da je mesto Pécs prenehalo subvencionirati našo revijo, še toliko bolj nepravična in neupravičena. Vsakdo lahko vidi, da smo si trdo prizadevali za ugled in prepoznavnost Pécsa v mednarodnem kulturnem prostoru oz. v mednarodni javnosti. Proračunska luknja je torej zelo konkreten vzrok za stanje, v katerem smo se znašli. Predstavlja okrog 5-6 milijonov HUF, kar je do 20 tisoč €. Ves naš letni proračun znaša okrog 25 milijonov HUF (po trenutnem tečaju je to 85.600 € – op. ur.), torej gre približno za nekaj več kot dvajsetodstotni primanjkljaj. Te situacije ne moremo več rešiti v nekaj tednih, temveč moramo pridobiti nekaj časa za iskanje rešitev. Odločil sem se obrniti na javnost, napisal sem odprto pismo bralcem in tudi avtorjem. Deležni smo bili široke podpore in solidarnosti.

Barbara Korun: Tudi v denarni obliki ali s sklepanjem naročniških pogodb v zvezi z revijo?

Zoltán Ágoston: Ja, tudi v tej obliki.

Barbara Korun: Torej je prišlo celo do zasebnih naložb v vašo revijo?   

Zoltán Ágoston: Tako je. In to je bil zelo dober občutek, namreč, ko urednik revije vidi, da še zmeraj obstaja močan razlog za njegovo – ali njeno – delo, za delovanje revije kot take. Vendar to ne zadostuje, denar od naročnin ne more pokriti stroškov produkcije. Tako da moram še naprej iskati sredstva, nagovarjati resne sponzorje. Zdaj in v naslednjih tednih me čaka prav takšno delo. Pred nekaj dnevi je mesto odobrilo 2 milijona HUF, kar za nas že predstavlja tolikšno pomoč, da lahko projekt revije izpeljemo vsaj do konca leta. Vendar o prihodnosti ne moremo reči nič določnega. Ves problem ima še drug, bolj splošen vidik, ki je povezan s celotnim stanjem madžarske kulture v naši dobi, in to je žalostno. Vsepovsod slišimo „kriza, kriza, kriza“, ne moremo vam dati nobenega denarja, itn., po drugi strani pa je za nekatere teme ali institucije, celo za določena področja dejavnosti, denarja zmeraj dovolj. Lahko navedem, recimo, nogomet. Kot vemo, madžarski nogomet ne dosega dobrih rezultatov, tako da ima madžarski predsednik vlade takoj dober razlog za to, da ga podpira.

Edward Kasperski: Namesto kulture?

Zoltán Ágoston: Da, namesto kulture. Milijarde forintov se pretakajo na to področje. Nisem proti nogometu, sam ga celo igram, ampak treba je poudariti: ne moremo podpirati nogometa, niti česa drugega, iz proračuna za kulturo! Samo zato, da bi zgradili stadione ali izboljšali športno infrastrukturo. To je zgrešena pot.

Barbara Korun: Kakšni so bili razlogi, oziroma kako so pred vami upravičili to, da vas bodo prenehali financirati?

Zoltán Ágoston: Odgovor je bil takoj na dlani: kriza. Samo kriza. Političnih razlogov ni bilo, saj politiki ne berejo revij, kot je Jelenkor. V ozadju je, seveda, totalna ravnodušnost do kulture in literature, do avtorjev, kot sta na primer Esterházy ali Nádas. Prvi je velikokrat pisal kritične komentarje o vladi Viktorja Orbána, o samem Orbánu v vlogi predsednika vlade, a politiki o tem verjetno nič ne vedo, saj ne berejo. Morda si mislijo, prav, tu je neka revija z dolgo tradicijo, izhaja mesečno, naj poskrbi zase, če hoče delovati kot mesečnik tudi naprej. V pismu, ki sem ga napisal, posvečam pozornost tudi temu. Saj pri nas nikakor ni prostora za samofinanciranje, sploh ne gre za sistem ali strukturo te vrste. Potrebujemo subvencijo, da bi lahko gradili kulturne vrednote, pisali tekste, izhajali v dani obliki.

Stanislava Repar: Ali lahko poveš nekaj besed o tem, kako ste vaše težave predstavili javnosti v Budimpešti?

Zoltán Ágoston: 20. septembra smo tam organizirali večer, namenjen podpori Jelenkorja. Udeležilo se ga je ogromno število kolegov, avtorjev, bralcev, da bi pokazali svojo solidarnost z revijo, pa tudi nesoglasje z zmanjševanjem ali popolno ukinitvijo njenih proračunskih sredstev na lokalni ravni. Skupaj smo predelali nekaj idej, predlogov, kako situacijo rešiti. Navzoči so bili ljudje iz Rotary kluba, tudi drugi, ki so zelo konkretno razmišljali o podpori, prav v zvezi z določenimi, dovolj močnimi institucijami ter s potrebo po družbeni solidarnosti. Moramo zagrabiti in navezati kontakte, poskusiti, kar se da. Tudi stik z mediji je pomemben, obveščanje javnosti prek interneta itn. Veliko je torej idej, res pa je, da za to potrebujemo nekaj časa. Dva meseca bo morda dovolj, da bi se že pokazali določeni rezultati.

Barbara Korun: Koliko ljudi je zdaj zaposlenih v uredništvu revije Jelenkor?

Zoltán Ágoston: Pri nas je bilo zmeraj zaposlenih pet ljudi za polni delovni čas. Toda zdaj se je situacija obrnila. Trenutno sva zaposlena samo dva. Jaz sem moral odigrati vlogo »mesarja«, ki je pošiljal ljudi, tako rekoč, na cesto. V uredništvu sva ostala samo jaz in moja tajnica, trije kolegi pa so zdaj prisotni samo še eksterno. Tukaj ne moremo nič več privarčevati, tu smo zadeli ob dno.

Ludwig Hartinger: Ali bi v teh razmerah lahko kakorkoli sodelovali z založbo istega imena?

Zoltán Ágoston: Gre za založbo Jelenkor, ki je samostojna institucija. Res je, da je izvorno zrasla iz naše revije, na njenem čelu je Gábor Csordás. Sama založba pa je v enaki godlji kot mi, njen direktor ima večmilijonski kredit, ki ga mora odplačevati. Naš je desetkrat nižji.

Ludwig Hartinger: Ali bi lahko bila rešitev v tem, da bi okrnili izhajanje revije, ki bi tako izhajala samo, recimo, šestkrat na leto ali kot četrtletnik?

Zoltán Ágoston: Seveda, odpira se nam več poti, ampak jaz bi rad vodil revijo v takšni obliki, kakršna je zanjo značilna že od samega začetka. Zato dajem prednost drugim potem, ki jih moramo poiskati, ne pa temu, da bi omejili izhajanje revije. Tradicionalno smo mesečnik, kar bi rad ohranil. Drugi načini reševanja situacije pridejo na vrsto šele takrat, če ta ne bi uspel.

Barbara Korun: Razmišljaš tudi o internetni obliki revije?

Zoltán Ágoston: Korak nazaj je zmeraj zelo težak. In to po več kot petdesetih letih delovanja. Če bi šli, recimo, na on line izhajanje, torej na obliko spletne revije, se bodo najverjetneje pojavili drugi, ki bodo zapolnili ta izpraznjeni prostor. Tak občutek zmeraj visi nekje v ozadju, ne samo pri urednikih revije, ampak tudi pri naših avtorjih in, seveda, bralcih.

Stanislava Repar: Kakšni so bili odzivi medijev? Omenil si manifestacijo v podporo revije, srečanje avtorjev in bralcev v Budimpešti,  tudi delovne sestanke in posvete. Kako pa je z mediji?

Zoltán Ágoston: Mediji so nas podprli, že s tem, da so ves problem odprli, in to na državni ravni. Na primer Nepszabadsag, ki je nekakšno madžarsko Delo, bolj levo usmerjen časnik, vendar nas je na primer podprl tudi desno usmerjeni dnevnik Magyar Nemzet. Tudi osrednji ekonomski tednik Heti Vilaggazdasag in vsi lokalni mediji. Veliko pozornosti so nam posvetili.

Stanislava Repar: Si poskusil intervenirati tudi prek političnih teles? 

Zoltán Ágoston: To se je zgodilo na mestni ravni, temu pritisku je sledila pomoč v znesku dveh milijonov forintov, ki sem jo že omenil. Tako da neke posledice vendarle že so. A kot veste, je zelo težko organizirati solidarnostne dogodke, neke vrste vsakodnevno javno kampanjo, se pravi, v vsakdanjem življenju neke revije. V kratkem času, v nekaj tednih se lahko spet pojavijo takšne ali drugačne novice oz. ukrepi in potem bi bilo treba ves ta krog začeti na novo. To pa nikakor ni enostavno.

Barbara Korun: Hvala za posredovane informacije in veliko sreče! Sedaj pa bi prosila Miroslava Mićanovića, da nam pove, kakšna je bila situacija na Hrvaškem in kakšno je stanje danes.

Miroslav Mićanović: Od leta 2005 nisem več založnik, kar mi je odprlo dosti prostora za avtorsko delo in prevajanje knjig, vendar je moj glavni interes ostalo sodelovanje pri različnih programih in projektih ter njihovo oblikovanje. Normalno je, da danes črpam kapital iz teh petnajstih let založniškega delovanja. To znanje uporabljam predvsem pri reviji Quorum, ki je revija z najdaljšo zgodovino na Hrvaškem, izhaja že šestindvajset let, tako da spada med institucionalne cehovske revije Društva hrvaških pisateljev ter akademskega foruma. Po eni strani imamo srečo, da z novo generacijo v reviji, tudi v njenem uredniškem odboru in redakciji, razpiramo vedno nov prostor za revijo, po drugi strani pa, da je danes čas za neke vrste aktivno dokumentiranje in arhiviranje vsega, kar smo naredili. Tako na primer med procesom izdajanja dostikrat pozabimo na fotografije oz. nimamo pri roki potrebnega gradiva, vseh izvodov, ki smo jih objavili.
Barbara Korun: Kakšno je vaše sodelovanje z gospodom Brankom Čegecem?

Miroslav Mićanović: Upam, da bomo s pomočjo Branka Čegeca in Centra za knjigo, ki je trenutni založnik revije Quorum, uspeli ne samo pripraviti gradivo za internet, temveč tudi ustvariti sistem splošne digitalizacije in izdelati kompleksen sistem bibliografije. Ne samo v smislu popisa, ampak bibliografije, ki bi bila interaktivna – digitalizirati revijo, res pokazati, kako je Quorum živa baza živih podatkov, ki se ne navezuje samo na hrvaško kulturno področje. Prepričan sem, da je med nami veliko posameznikov, ki so na različne načine povezani s Quorumom in s projekti, v katerih Quorum sodeluje.

Barbara Korun: Z novo redakcijo je prišlo tudi do nekega novega koncepta pri vodenju in razvijanju revije?

Miroslav Mićanović: Ne bi tako rekel, namreč, da gre za nov koncept. Gre prej za to, da vsaka revija mora – če želi biti živa in ažurna – reagirati na spremembe v okolju, spremembe v praksi pisanja, tudi v izkušnji branja. Skratka, ne moreš uživati v tem, da si tako star in da imaš neko svojo preteklost. Revija mora raziskovati nek prostor in paradoksalno je, da v krizi, kot smo ji priča zdaj, prav taki projekti postanejo pomembni. Osebno menim, da je internet zelo pomemben, vse nove tehnologije, a razumem jih kot neko pomožno os pri vzpostavljanju pomena revij, namreč, takšnih revij, kakršne mi tu, vsi skupaj, izdajamo. Srečanja, kot je to, tudi predstavljajo enega izmed načinov pomoči. V tej točki se strinjam s Stanislavo, ki dejala, da si na takšnih srečanjih – ne oziraje se na problem distribucije, krize, javnosti, kulture, Evropske unije – delimo izkušnje in vero v pomembnost izdajanja takšnih revij in da vrsta različnih načinov sodelovanja ni vezana samo na teme in avtorje, ampak tudi na izrekanje vzajemne podpore, na solidarnostno držo. Revije so naš način življenja, beležijo to, kaj delamo, kaj mislimo in čutimo, in prepričan sem, da bomo na takšnih srečanjih našli ne le skupne teme, temveč tudi rešitve ter še okrepili naše sodelovanje, naš osnovni sestav okrepili tudi z novimi člani. Rad bi, da del tega sodelovanja postane tudi revija Tema, saj obravnava podobne teme, deluje na podoben način. Več stvari, ki smo jih, recimo, začeli v Quorumu, smo zaključili v Temi. To boste lahko razbrali sami, saj sva z Brankom s sabo pripeljala dve toni gradiva, ki ga boste lahko videli v Sežani …

Barbara Korun: Kako se reviji Tema in Quorum soočata s krizo?

Branko Čegec: Ne bi jemal časa drugim. Samo to: mislim, da je najbolj bistvena zadeva pri tem, kar je povedal Miroslav, ta, da Quorum proslavlja že 26 let svojega delovanja, a vseeno nismo pustili, da bi zastarel, zato je še vedno v koraku s časom. Tema in Quorum si delita isto usodo. Strinjam se s Stankinimi uvodnimi besedami, tudi glede vsakodnevnih stvari, s katerimi se borimo in s katerimi nas je soočila, torej z besedami, v katerih se lahko prepozna vsakdo izmed nas. Tudi Zoltanovi problemi so na žalost zelo podobni našim. Nam, Temi in Quorumu, so sredstva skoraj prepolovili, zdaj pa iščemo čarobno paličico, s katero bi se nam uspelo prebiti s tako nizkimi sredstvi.

Barbara Korun: To sta bila hrvaška predstavnika, sedaj pa bi prosila Żaneto Nalewajk, ki je glavna urednica poljske revije Tekstualia in raziskovalka na Institutu za poljsko književnost na Univerzi v Varšavi, da nam predstavi situacijo na Poljskem.

Żaneta Nalewajk: Mislim, da so naši problemi podobni. Tudi mi smo imeli na začetku leta krizo, saj nismo dobili finančne podpore Ministrstva za kulturo. Ob tej situaciji je veliko literarnih revij organiziralo proteste. Naše ministrstvo za kulturo je namreč brez obvestila dalo denar družbeno-politično naravnanim revijam, zato smo organizirali protest, saj financiranje ni jasno določeno. Izdajanje literarnih in znanstvenih revij ni enakovredno podprto kot izdajanje družbeno-političnih revij. To situacijo in pravila financiranja revij bi radi spremenili. Sedaj upam, da imamo dobro novico in da bo institucija, ki je odgovorna za finančno podporo literarnih revij, naslednje leto spremenila način financiranja. Delitev sredstev Urada za knjigo se ni zdela neustrezna samo nam, temveč tudi drugim institucijam, ki so nas podprle. To nam zelo veliko pomeni. Celotna izkušnja je bila zame težka, vendar danes razumem, da Ministrstvo za kulturo ni edina ustanova, ki daje denar.   
Po eni strani je naslovno vprašanje tega omizja dobro formulirano, saj ni lahko izdajati revije, ki je usmerjena k literaturi, kulturi in znanosti ter ni vključena v politiko. Založnik ne more vedno računati na podporo Ministrstva za kulturo, na primer tudi v situaciji, ko letni proračun ne zadošča vsem potrebam. Po drugi strani mi vprašanje “Kako preživeti in ohraniti dostojanstvo založnikov?” poraja različne občutke. Delo v literarnih in kulturnih krogih ne sme biti popolnoma usmerjeno k dejanjem preživetja. Založnik literarne revije, ki stremi samo k finančnemu preživetju, se preneha razvijati in se začenja udinjati okusu bralcev. Glavni cilj založnika literarne revije je njeno oblikovanje. Namen njegovih dejanj torej ne more biti razumljen samo kot finančno preživetje, ampak kot aktivnost za razvoj literature in podpora neodvisnega intelektualnega mišljenja, ki je sposobno kljubovati času. Vsi vemo, da beseda “kultura” izhaja iz latinske oblike colere. Pomeni kultivirati, vaditi, skrbeti, izboljševati mišljenje s kreativnostjo, izobraževanjem in vajo. V kulturi kot obdelovanju se sadje ne pojavi samo od sebe, brez dela.
Barbara Korun: Kakšna je torej vloga založnika?

Żaneta Nalewajk: Vloga založnika je povezana s procesom kulturnega ustvarjanja. To aktivnost mora spremljati zavedanje, da v kulturi ne more najti ničesar večjega, kot k nji lahko prispeva sam. Ko premišljujem o tem, kako kljubovati času in ohraniti dostojanstvo urednikov, ki urejajo založniške zadeve, sem pogosto prisiljena nasprotovati dejstvom in se  skregati sama s sabo, da se ne bi pahnila v miselne krize, ki lahko sledijo v procesu preživetja, vegetiranja – v eksistencialnem stanju, ki zame pomeni mentalno neaktivnost.

Barbara Korun: Kako torej osebno dojemate krizo v založništvu?

Żaneta Nalewajk: Raje si predstavljam, da so krize kreativne, vegetacijo v kulturi si raje predstavljam kot učinek kultivacije, pri kateri lahko estetske vrednosti zrastejo ali vzklijejo kot pri rastlini. Takšen način mišljenja seveda ne osvobaja pred zbiranjem sredstev za založniške dejavnosti, ne zmanjšuje nujno potrebnih formalnosti. Vendar lahko po mojem mnenju, zahvaljujoč tej preprosti filozofiji kulture, prenesemo breme in se naučimo bolje  razumeti glavne cilje našega dela, ki niso samo kratkoročni in sebični. Če se zavedamo pomena tega, to lahko okrepi našo vero v to, da nam ni treba izdati lastnega prepričanja in vrednot. In zaradi teh vrednot se lahko vzpostavi meja med tem, s čimer se lahko strinjamo, in tistim, s čimer se ne moremo strinjati. Vera v načela literature nam (urednikom in založnikom) lahko vzpostavlja samozavest in samospoštovanje, saj se trudimo za razvoj kulture. Razumevanje teh osnovnih pogojev je ključno za ohranjanje dostojanstva. V knjigi Cesara Ripe lesorez z naslovom “Ikonologija” alegorije dostojanstva ne upodablja brez razloga žensko, ki nosi skrinjo, ki ni samo dragocena in umetelna, ampak je tudi breme (poglej: http://en.wikipedia.org/wiki/Cesare_Ripa ali http://hr.wikipedia.org/wiki/Dostojanstvo; op. ur.). Podobno velja za dostojanstvo založnika. Če je pravilno razumljeno, ni samo pomembno poslanstvo, ki daje energijo in vpliva na kulturo, ampak je tudi izjemno breme. Če želimo v kulturi zgraditi nekaj stabilnega, moramo v tem bremenu videti neko vrednost. Če vemo, kaj želimo, in zakaj to želimo, lahko delujemo pozitivno. Vedno ko analiziram založniške projekte, si prizadevam misliti na to, kaj bom naredila jaz in kaj bodo naredili avtorji, ne pa na to, ali to sploh lahko naredimo. Prizadevam si vztrajati v tej odločenosti. Ne moremo govoriti o založniku brez dostojanstva, ki naj ustvarja pogoje za materializacijo spiritualne energije, ki je nevidna osnova kulture. Na primer: s pojavom novega založnika dobi kulturna scena nek nov prostor za transformacijo kulture. Bralci in pisatelji se ne zavedajo vedno, da neupoštevanje prvega izgovorjenega stavka onemogoča tranzicijo od naravnega stanja h kulturni sferi. Podobno se, ko se nov ogromni prostor razpre, ne zavedamo prvih korakov, ki smo jih naredili, kljub dejstvu, da nas je ta korak definiral kot ljudi, ki so sposobni hoditi po dveh nogah.
Menim, da z nenehnimi prošnjami in obupanostjo ter popuščanjem pod različnimi pritiski – finančnimi ali političnimi – ne ohranjamo svojega dostojanstva, to dosežemo le s kreativnostjo, z raznolikostjo, s prostorom reprezentacije kulture in tedaj, ko vzpostavljamo pogoje za razvoj njene intelektualne kritike. Založnik je zavezan formiranju prostora spiritualnega gibanja, katerega cilj je preučevanje principov in vrednot, ki podpirajo kulturno besedo.

Barbara Korun: Hvala za te vzpodbudne besede. Orlando Uršič, urednik založbe Litera, lahko tudi vi na kratko predstavite svoje stališče o dogajanju v založništvu?

Orlando Uršič: Ker zmanjkuje časa, se bom osredotočil samo na eno linijo svojega premisleka. Rad bi orisal probleme slovenskega prostora in verjetno tudi prostorov, od koder prihajajo udeleženci. Paradoks je, da sem, ko me je Primož pred desetimi dnevi povabil v svojo pisarno, med iskanjem zgradbe iskal napis Apokalipsa. Na koncu sem našel Primoža v garaži, ki je velika kot prostor, v katerem se nahajamo. Po 18 letih dela, izjemnem mednarodnem sodelovanju in ogromno izdanih knjigah – v garaži. To je paradoks!

Barbara Korun: Kaj se je dogajalo v Sloveniji?

Orlando Uršič: V času tranzicije se mora država odločiti, kaj storiti s kulturnimi ustanovami. Po mojem mnenju so rekli: »Imamo knjižnice, muzeje, galerije – ustanove, katerim plačamo vse, od papirja za WC do žarnic.« Odločiti so se morali tudi, kaj naj z založniki. Založniško področje so popolnoma prepustili trgu. Velike založniške hiše se torej ravnajo po principu dobičkonosnosti in zavračajo projekte, ki ne prinašajo denarja. Na drugi strani pa je nekaj manjših založniških hiš – kot npr. Litera in Apokalipsa ter druge –, ki jih obkrožajo entuziasti, ki delajo – tako kot pred dvajsetimi leti – v garažah in od vlade dobivajo manj denarja kot dobičkonosno usmerjene založniške hiše, ki imajo celo deleže. To je še en paradoks. Zato razumem Zoltana, ki je tesno povezan s svojo revijo, najbrž tudi v zvezi s preživljanjem sebe in družine, in ki je dejal, da je moral odpustiti tri zaposlene, kar nikoli ni prijetno.

Barbara Korun: Koliko je zaposlenih v založbi Litera?

Orlando Uršič: Na začetku je bilo pri nas sedem zaposlenih, tri smo morali odpustiti, saj je država zmanjšala financiranje za 40 %. Moja založniška hiša ima dokazilo od države, da izdajamo knjige, ki so v državnem interesu, vendar nam ne dajo nobenih dolgoročnih zagotovil. Z njimi smo želeli najti nek dogovor (JAK), da bi nam pomagali z infrastrukturo, morda z denarjem za enega zaposlenega – urednika, medtem ko drugim kulturnim ustanovam dajejo ogromno denarja.

Barbara Korun: V čem je torej največji problem?

Orlando Uršič: Danes ni pomembno, kakšna ustanova si, kako dobre knjige izdajaš, nekdo se pač pojavi in ti lahko zmanjša proračun. Zakaj? Nimamo nobene garancije, zaščite države, Ministrstva za kulturo in Javne agencije za knjigo. Problem je tudi, da je knjige v končni fazi potrebno prodati in tukaj se v Sloveniji pojavi še problem trga, saj obstaja ena velika založniška hiša, ki pokriva 80 % knjižnega prostora. In ta založniška hiša dobi od države največjo finančno podporo.  Kar ni prav lepo, saj taka politika vpliva tudi na mojo založbo. Drug problem so knjižnice, ki ne želijo kupovati poezije, slovenske proze, esejistike. Vzamejo morda en izvod neprofitne knjige in deset izvodov Dana Browna. Naslednji problem je po mojem mnenju preveliko število izdanih knjig. Trg je s 4500 knjigami, izdanimi na leto, prenasičen in zaradi krize ljudje ne kupujejo več toliko knjig kot pred desetimi leti. Največji problem pri revijah in knjigah pa je ta, da manjši neodvisni založniki, ki izdajajo neprofitne publikacije z nižjimi nakladami, nimajo nobene dolgoročne garancije, kar je sramotno. Kljub temu da te publikacije izdajamo v nacionalnem interesu. Lahko izdamo toliko knjig, kolikor hočemo, trga to ne zanima. In, tako kot je rekel Zoltan, politiki ne berejo knjig in jim je vseeno, koliko denarne podpore smo dobili letos, koliko prejšnje leto.

Barbara Korun: Hvala. Ima kdo kakšno vprašanje?

Primož Repar: Prej komentar za ilustracijo kot vprašanje. Apokalipsa, ki izda okrog dvajset knjig letno, mesečno revijo s 1500 stranmi na leto in ki vodi projekt Revija v reviji, nima nikogar redno zaposlenega. Tri osebe delamo brez socialnega varstva, za zelo nizek honorar, in večina manjših, neodvisnih založniških hiš ima isti problem.

Orlando Uršič: Tisti, ki odločajo, nam lahko zmanjšajo subvencijo po mili volji, lahko še za dodatnih 20 odstotkov. In dogaja se isto kot v biznisu oz. v podjetniški sferi: veliki požirajo male. To je zdaj ključna točka v Sloveniji.

Miroslav Mićanovič: Bil sem založnik in sedaj sem avtor. Rad bi v zvezi s tem omenil še eno situacijo, še neki drug problem, in zanima me, ali se pojavlja tudi v Sloveniji oz. drugod. Vse, kar smo slišali, absolutno velja, saj se to ne nanaša na neko konkretno državo, temveč na nek ustroj, sistem, ki je na delu. Zanimivo pa je, da se na Hrvaškem v zadnjem času, približno eno leto to že traja, pojavljajo iniciative pisateljev, avtorjev, ki izražajo svoje nestrinjanje z Ministrstvom, vendar  se na Ministrstvo sami – ali tisti, ki jih zastopajo – ne naslavljajo  izključno s svojimi težavami, v svojem imenu, recimo, glede svojega statusa, svoje situacije in podobno, temveč to artikulirajo tako, kot da so problem založniki. In ministrstvo je srečno in si reče: vse, kar je bilo namenjeno založnikom, tem odvzemimo, tako ali tako imajo dovolj denarja. Problemov torej nimamo samo z institucijami, ampak sami s sabo. Kajti naši avtorji, zdaj mislim na hrvaške avtorje, so začeli gojiti dobičkonosna pričakovanja. A to pravzaprav ni koristno ne za avtorje ne za založnike.

Primož Repar: Lanskoletni predlog pogodbe Javne agencije za knjigo glede knjižnega programa je predvideval, da bo založba 88 odstotkov celotnega proračuna za knjige namenila za avtorske honorarje, samo 12 odstotkov naj bi ostalo za vse ostalo, namreč za celotno produkcijo, s tiskom vred, pa tudi za vodenje založbe itn. Pogodbe seveda nisem podpisal, saj bi to pomenilo naš bankrot. Dobesedno samomor. Lahko prodam še hišo, ki je nisem zaslužil jaz, ampak moj oče, in grem med brezdomce. Na koncu smo se sicer pogodili, na srečo so prisluhnili našim argumentom, vendar pritisk ostaja. Ideja je bila: podprli bomo avtorje, najprej avtorje, nato pa bomo reševali vse ostalo. Ampak tako ne gre, saj je to zelo kompleksna zgodba. Iz nje ne moremo izvzeti samo avtorja. Potem avtor ne potrebuje več  založbe. Naj se da ves denar njemu in naj si sam organizira tudi izdajanje svojih knjig.

Stanislava Repar: Ja, govorimo o nekem ravnovesju, ampak to ravnovesje je že dolgo zelo zelo krhko in ranljivo. Še posebej, če nimaš za hrbtom močnega arbitra, ki bi podpiral vsaj tvojo založniško infrastrukturo. Tega se je treba zavedati na vseh ravneh.

Orlando Uršič: Avtorji so svete krave in lahko delajo, kar želijo. Lahko razočarajo založnika, podpišejo pogodbo in dela kljub temu ne opravijo, ne oddajo rokopisa – mi pa na ves postopek nimamo nobenega vpliva. Recimo, če podpišemo z avtorjem pogodbo za določeno knjigo in nam ta ni predal rokopisa, moramo denar vrniti Javni agenciji za knjigo. Natanko to se je zgodilo in o tem sem tudi javno pisal. Tak način zaščite ali zagovarjanja »ubogih« slovenskih pisateljev in pesnikov potem izkorišča cela vrsta avtorjev. Kar mi ni všeč, saj to vpliva tudi na male založnike ali neodvisne založniške hiše, ki se tradicionalno lepo vedejo do svojih avtorjev, do njih imajo tudi primeren odnos. Javna agencija za knjigo podpira založnike, ampak samo takrat, ko se pojavi problem. To, kar potrebujemo, je delujoč sistem, ki povezuje ta krog: avtorje, založnike, distribucijo, trg, knjigarne, knjižnice, bralce … Problem je, da ta krog ni balansiran, uravnovešen. Potrebujemo pa ravnovesje.

Barbara Korun: Na drugi strani pa od avtorjev slišimo, da založbe ne naredijo nič, da bi knjige prodale, nobene reklame, izdajo sto izvodov in nanje pozabijo …

Primož Repar: Naj kot avtor  povem, da najmanj v tem smislu počne prav Mladinska knjiga, ki je izdala tudi mojo knjigo in pri tem ni naredila nič za njeno promocijo.

Orlando Uršič: Namreč tista založba, ki ji gre najbolje. Sam sem imel včeraj dve literarni branji – v Ljubljani in v Murski Soboti, danes sem tukaj. Velike založniške združbe, ki imajo tudi svoje delničarje in so dobičkonosne, obenem pa dobijo največji kos pogače še od države, pa ne naredijo ničesar. Grozijo, da bodo, če denarja ne dobijo, odpustili urednike in ne bodo izdajali knjig. To je tista vrsta populizma, ki se ga gredo poslovneži z veliko denarja.

Stanislava Repar: Pri nas v Sloveniji avtorji sicer (še) niso organizirani, vendar se tudi pri Apokalipsi v zadnjem času sem in tja dogaja, da pride do napetosti med založbo in avtorjem. Ne zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ampak prav zaradi pritiskanja avtorjev, ki nič ne vedo o pogojih našega dela, na založbo. Pritiski so torej z ene in z druge strani, znašli smo se med dvema mlinskima kamnoma in nekaj dragocenih odnosov se je že skrhalo prav zaradi tega načina delovanja, filozofije, ki so se je polastili tudi avtorji.

Primož Repar: Da se razumemo. Ne zaradi neizpolnjevanja dogovorov z avtorji, saj te redno izpolnjujemo.

Orlando Uršič: Ja, vzdušje je, pač takšno, da se avtorji in založbe med sabo kregajo. Celo do tega smo prišli.

Stanislava Repar: S takšnimi nesporazumi potem, žal, izgubljamo še to zadnje – veselje do dela. Delaš namreč zato, ker veš, da je tvoje delo smiselno. In namesto da bi šlo za zadovoljstvo in za učinkovitost kulturne vrste, in to z vseh strani, prihaja do zmeraj večjih napetosti zaradi različnih formalnih preprek in pragmatičnih prijemov. Ali tudi hude socialne stiske, česar ne podcenjujem.

Barbara Korun: Hvala za vaše replike. Zdaj nam bo, kot zadnji, predstavil razmere na Češkem Jiří Macháček, glavni urednik revije Protimluv. Prosim.

Jiří Macháček: Vprašanje, ki ga odpira ta debata, je zelo zanimivo, vsaj zame, saj je situacija na Češkem dokaj podobna. Vlada je založnike zelo obdavčila, davek za tiskanje, recimo, šteje od 10 odstotkov do 20 odstotkov. Ker živim v Ostravi, je situacija pri meni, v primerjavi z Brnom ali Prago, le drugačna. Na Češkem lahko najdete izvrstne založniške hiše, npr. Host pa še mnoge druge, in te so za ta prostor najbolj pomembne. Moja založniška hiša pa je majhna in neprofitna. Pred desetimi leti, ko sem jo zasnoval, ni bilo vprašanje, kako preživeti in ohraniti dostojanstvo založnikov. Takrat je bilo vprašanje, kako sploh razumeti, dvigniti in oblikovati dostojanstvo založnikov, saj v Ostravi ni bilo nobene literarne revije. Danes se vsako leto prizadevamo izdati vsaj tri ali štiri literarne številke – kar pa ni značilno samo za Ostravo ali našo revijo, temveč za celotno Češko. Sodelujemo z avtorji iz cele Češke, izdajamo pa tudi evropske avtorje, med drugim prevode iz poljščine, zadnja številka pa je bila namenjena slovenskim avtorjem. Objavili smo Jureta Jakoba, Stanko Hrastelj, Andraža Poliča, Primoža Reparja in Meto Kušar. Vsako leto se sprašujem, kako nadaljevati s projektom Protimluv, saj je proračun tako nizek, in še zanj moram denar poiskati vsako leto znova, tako da moram na novo sestavljati tudi proračun. Nimam uradne, kontinuirane in zagotovljene vladne podpore, dobivam pa podporo iz nekih drugih virov, fundacij, kot je, recimo, Višegrajska fundacija, Ministrstvo za promet, tudi za kulturo, nekaj dobim tudi od lokalne uprave. To je zame bistveno, ključna zadeva. Danes torej ni aktualno samo vprašanje, kako preživeti, temveč tudi, kako ohraniti dostojanstvo tega preživetja, oz. ob takšnih pogojih.

Orlando Uršič: Je delo urednika pri reviji Protimluv vaša primarna zaposlitev?

Jiří Macháček: To je moja primarna zaposlitev, imam tudi zunanje sodelavce – prevajalce, zunanje urednike, druge ljudi, ki mi pomagajo … Izdamo štiri ali pet knjig letno, večinoma čeških avtorjev, nekaj pa tudi prevodov iz madžarščine in poljščine.

Barbara Korun: Ta debata se lahko nadaljuje v neskončnost. Upam, da bo še kakšna priložnost, ko jo bomo lahko nadaljevali – morda popoldne, prej neformalno. Pomembno je, da so naše izkušnje lahko vzpodbudne. Da najdemo nove načine preživetja in, kot je dejal Branko, posvojimo zanimive nove načine razmišljanja ter ohranimo dostojanstvo – vrednote in etiko –, ki ga literatura mora imeti.
Naš čas se je, žal, iztekel. Vsem udeležencem se zahvaljujem za njihove prispevke.